OÄe in mama sta se po poroki leta 1931 naselila na Brezovici pri Ljubljani. Oba sta bila poklicna trgovca in sta se odloÄila, da zaÄneta s trgovino. Najela sta lokal in stavovanje pri KopaÄevih. Po Å¡tirih letih sta se odloÄila in sta zgradila veliko poslopje za trgovino in stanovanje in leta 1935 smo se preselili v svojo hiÅ¡o. OÄe mi je kasneje, ko je priÅ¡el v Ameriko, povedal, da so se krajevni komunisti že takrat pogovarjali, kdo bo lastoval naÅ¡o hiÅ¡o po revoluciji.
Spominjam se leta 1939, ko so Nemci napadli Poljsko. Stranke v trgovini so bile vse zbegane in zaskrbljene in se v strahu spraÅ¡evale, kaj bo sedaj. Ali smo tudi mi na vrsti. Ena izmed strank nas je tolažila, da to ni mogoÄe , ker smo predaleÄ od NemÄije. Po dveh letih smo bili mi na vrsti. NemÄija je napadla Jugoslavijo na cvetno nedeljo leta 1941. Å e isti dan je moj oÄe dobil poziv k vojakom. OÄe se je poslovil od nas v ponedeljek ob eni uri zjutraj.
TO SEE OUR FULL NEWSPAPER PLEASE REGISTER HERE
[pc-pvt-content allow=”91″ warning=”1″]
Po razsulu Jugoslavije je bil oÄe odpuÅ¡Äen vojaÅ¡Äine in se je vraÄal domov, ko so ga Nemci ujeli kot jugoslovenskega ujetnika pri Celju. Mama je bila zelo žalostna in objokana vsak dan, dokler ni dobila sporoÄilo potom RdeÄega križa, da je oÄe nemÅ¡ki ujetnik v Stett inu v severni NemÄiji. Ne bom pozabil trenutka, ko me je tistega dne, ko je dobila sporoÄilo od RdeÄega križa, vsa objokana od veselja objela in mi rekla “ata je Å¡e živâ€.
KolariÄev dom in trgovina do leta 1945
Ata in mama sta bila uspeÅ¡na trgovca in zelo priljubljena na Brezovici. KolariÄeva trgovina je postala najveÄja v BrezovÅ¡ki okolici. Imeli smo tudi podružnico v Notranjih Goricah in v Dragomerju. Breme vodstva trgovine je padlo na rame moje mame. Takrat smo imeli pri nas služkinjo Mici Grjol, dve prodajalki, Marijo Rojc in Darinko Logar. To je bila naÅ¡a družina in skupno so vse te ženske brezhibno nadaljevale s trgovstvom.
Takoj, ko so nas zasedli Italjani, so zaÄeli prihajati v naÅ¡o trgovino tudi vojaki. ÄŒudil sem se, ker smo bili vsi proti okupatorju, da strežemo tudi italjanskim vojakom in sem mamo vpraÅ¡al zakaj. Odgovorila mi je “trgovina je odprta vsaki strankiâ€. In res z italjanskimi vojaki nismo imeli nobenih problemov. VeÄina so bili že starejÅ¡i možje z družinami in so bili bolj zaskrbljeni za svoje drage, kot za vojaÅ¡Äino. Nekateri so verjetno bili s Primorskega, ki so znali tudi slovensko, zato so bile naÅ¡e ženske zelo previdne, da ne pridejo v politiÄno katastrofo.
Rudolf, Marija, in Rudi – 1957
Zopet z družino skupaj po 15. letih zaradi vojnih razmer
Naj Å¡e omenim en poseben dogodek, da pojasnim, kdo so bile naÅ¡e stranke. To se je zgodilo verjetno eno soboto popoldne, ker po navadi v soboto ni bilo veliko prometa. V trgovino je priÅ¡la zelo potrta in žalostna gospa, ki ni bila redna stranka in je prosila prodajalko Darinko, Äe lahko nakupi nekaj potrebÅ¡Äin na kredit. Povedala ji je, da nima tega dovoljenja in naj vpraÅ¡a gospo KolariÄ. Å la je k mami in mama ji je takoj odobrila , da si nakupi vse kar želi in jo poslala nazaj k Darinki, da ji postreže. Gospa je bila skromna in si ni veliko nakupila, verjetno samo, kar je bilo za njo najbolj potrebno in to je bila hrana. Predno se je gospa poslovila, se je Å¡la zahvalit moji mami. Vse to opazujem, vedel sem, da ta gospa živi blizu kolodvora, kjer je živelo veÄ revnih družin in vse so bile oznaÄene kot komunistiÄni simpatizerji. Ko se je gospa poslovila, grem k mami, da dobim pojasnilo na moje vpraÅ¡anje,†Zakaj podpiraÅ¡ komuniste?†Mama mi je dala kratek in jasen odgovor, “ti ljudje so revežiâ€. To je bila moja mama, dobra duÅ¡a usmiljenega srca, ki je imela soÄutje do soÄloveka, neglede na politiÄno orientacijo. Ta dogodek je nepozabljiv, saj mi pojasni, kaj pomeni medsebojno spoÅ¡tovanje. SreÄen sem, da sem sin trgovcev in, da sem v domaÄem okolju dosegel visoko izobrazbo srÄne kulture, Å¡e predno sem dokonÄal osnovno Å¡olo.
Prilagodili smo se okupatorju, saj ni bilo druge možnosti. Kmalu se je pojavila O.F., ki nam je zagotavljala, da nas bo branila proti okupatorju. VeÄina ljudi so to idejo sprejeli in jo tudi fi nanÄno podpirali, tako tudi moja mama. NepriÄakovano je naÅ¡o vas pretresel dan 13. junija 1942, ko so partizani na domu Mravljetove družine umorili oÄeta, Franceta, Vinkota, najstarejÅ¡ega sina Toneta so pa odpeljali v KljuÄ in ga tam umorili. Nikoli ne bom pozabil tistega jutra, ko sem po zajtrku priÅ¡el v trgovino. Vse stranke so jokale. PrestraÅ¡en sem tekel k mami, ki me je vsa objokana objela in mi povedala, kaj se je zgodilo. Od tega dne na Brezovici ni bilo veÄ tako, vsa vas je jokala in žalovala. Tudi otroci smo moÄno oboÄutili tragiko ugledne Mravljetove družine. Takrat sem bil star deset let. S prijatelji iz družin, ki so simpatizirali s komunisti smo se brez besed razÅ¡li in tako je ostalo.
ÄŒez nekaj mesecev kasneje po umoru Mravljetovih so priÅ¡li partizani po Andrejcevega (Severjevega) Vinkota in brata Jankota in Zdravkota Novak in so jih odpeljali v KljuÄ. Tam so si morali sami kopati grobove. Vinko, ki je bil dober telovadec in moÄan, je z lopato premagal stražarja in si tako reÅ¡il življenje. Na žalost, Janko in Zdravko nista imela te možnosti in sta bila umorjena in tam pokopana.
V smrtnem strahu pred partizani so se naÅ¡e ženske organizirale, da je ena vsako noÄ stala na straži od veÄera do polnoÄi, druga pa od polnoÄi do jutra. Nisem siguren, predvidevam, da je bilo pozimi leta 1944, ko je naÅ¡a straža opazila, da hoÄe nekdo vdreti v naÅ¡o hiÅ¡o. Italjanska postojanka in VaÅ¡ka straža niso bili daleÄ od nas. NaÅ¡e ženske so zaÄele klicati na pomoÄ. V tihi zimski noÄi, ko je zapadel sneg okrog Å¡est centimetrov, se je klic dobro sliÅ¡al in res VaÅ¡ka straža je priÅ¡la takoj na pomoÄ in je prepreÄila vdor v hiÅ¡o. Drugi dan so nam sosedje pripovedovali, da so nedaleÄ od naÅ¡e hiÅ¡e imeli partizani pripravljene sanke, da bi odpeljali, kar so nameravali pokrasti. Od tistega veÄera naprej je mama naprosila zaÅ¡Äito od VaÅ¡ke straže in tako sta nas Äuvala pred partizani dva Älana VaÅ¡ke straže vsako noÄ. Vsi smo se umirili, ker smo se poÄutili varne. Novembra 1944 nas je zelo pretresla smrt naÅ¡e sosede Mimice Pervanja. Mimi je bila terenka in aktivna pri komunistih. ÄŒrna roka jo je umorila. Tudi tokrat smo bili vsi potrti od žalosti, ker so umorili mlado dekle neglede, da je imela drugaÄno prepriÄanje kot mi. Z mamo sva Å¡la Mimico kropit. Njeni žalostni in objokani mami sva izrekla najino sožalje. Gospoda Pervanja in Maksa, brata od Mimice pa ni bilo nikjer viditi, da bi njima izrekla sožalje. Imam tak obÄutek, da mama od Mimice ni sprejela najinega iskrenega sožlja, in to je tudi boleÄina. Ko sva se z mamo vraÄala domov, mi je rekla, da je umor krivica in zlo, zloÄinov ne odobrava neglede, kdo jih povzroÄi.
Župinska cerkev sv. Antona puÅ¡Äavnika na Brezovici pri Ljubljani.
Partizani so postali moÄnejÅ¡i in kmalu v zaÄetku leta 1945 se je sliÅ¡alo grmenje topov daleÄ jugozahodno od nas. V zaÄetku maja tega leta se je sliÅ¡alo grmenje topov bližje in bližje. Bili smo v stiski, nismo vedeli, kakÅ¡no je stanje in obramba domobrancev. Nekateri so govorili, da se moramo umakniti komunistom, dokler ne bodo zavezniÅ¡ke oblasti zasedle takratno Jugoslavijo. V nedeljo 6. maja 1945, sem bil izredno preplaÅ¡en in zaskrbljen, kaj bo z mamo, Äe ne bežimo. Mama je Äutila mojo zaskrbljenost in je rekla, naj grem v Ljubljano k njeni prijateljici gospej Andlovic, ki je poznala StamenkoviÄeve (gospod StamenkoviÄ je bil jugoslovanski polkovnik) in naj jo vpraÅ¡am kakÅ¡no je stanje, ali se bo res potrebno umakniti komunistiÄni drhali. Gospa Andlovic je Å¡la k StamenkoviÄevim in se je kmalu vrnila s sporoÄilom, da gospod StamenkoviÄ pravi, da bodo Ljubljano branili. Hitro se vraÄam domov. Ko pridem domov, je bil pred hiÅ¡o voz pripravljen za odhod, Äakali so Å¡e mene. Hvala Bogu za strica Stankota Osenar, ki je imel tako veliko skrb za svojo svakinjo in mene, da nas je priÅ¡el iskat, da smo se umaknili na njegov dom v Cerklje pri Kranju. Pri Osenarjevih smo bili do srede in nato pot v begunstvo. Ljudje so bili sploÅ¡no nejevolni, a so sprejeli usodo, da se umaknejo komunistiÄni drhali predvidevano za dva ali tri tedne. ÄŒe bi takrat vedeli, da bo naÅ¡a pot le v eno smer, verjetno ne bi bilo tako veliko Å¡tevilo beguncev, ki smo zapustili vse in zaÄeli novo življenje brez niÄ v svobodnem svetu, kjer smo zopet zaživeli.
Ko je NemÄija propadla, je bil oÄe prost ujetniÅ¡tva in se je vraÄal domov. ZgreÅ¡ili smo se, ker smo nekaj dni preje odÅ¡li v begunstvo. Tako smo bili narazen petnajst let, predno je bila možnost, da smo priÅ¡li skupaj v Ameriki. Mama je bolehala in je umrla po enajstilh letih zopet družinskega življenja. Od starÅ¡ev nisem nikoli sliÅ¡al kakega maÅ¡Äevanja. OÄe je velikokrat povdarjal, kako smo sreÄni, da smo zopet skupaj, da živimo v svobodnem svetu, kljub temu, da so starÅ¡i izgubili vse premoženje, kar so s svojim trudom dosegli v Å¡tirinajstih letih, predno smo zapustili dom in si reÅ¡ili življenje.
Please see our January and February online edition below.
[/pc-pvt-content]
Leave a Reply